Zgodovina Zavrha, starodobniki, stara kmečka orodja in martinovanje

Ko smo že mislili, da je jesen, se je vrnilo poletje s toplimi sončnimi žarki, a z jesensko obarvanimi krošnjami, ki kar kličejo po sprehodih in novih doživetjih. Grozdje je že zdavnaj dozorelo, pridne roke so ga pobrale in sprešale, nastal je mošt, mi pa se že veselimo dne, ko bo iz mošta nastalo vino.

Martinovanje je res poseben praznik, ob katerem se vsi veselimo pravkar nastale sladke kapljice, z malo kisline, ki ji vsi nazdravljamo in jo imenujemo novo vino.

Člani društva ILCO Ljubljana smo se takoj po praznikih odpravili na praznovanje in pokušino vina v Voličino v Slovenskih goricah. Najprej smo se odpeljali do kraja Zavrh, kjer imajo visok razgledni stolp z lepim razgledom, v katerem pa zaradi megle žal nismo mogli uživati. Smo pa zato še toliko bolj pozorno prisluhnili gospodu Stanku Kranvoglu iz Turističnega društva Rudolf Maister – Vojanov Zavrh, ki nam je pripovedoval o zgodovini tega kraja, predvsem pa nam je veliko povedal o generalu Rudolfu Majstru, ki je nekaj časa prebil v Zavrhu.

Po predstavitvi in razlagi, smo se odpravili peš do muzeja, ki ga vodi gospod Roman Kranvogl z družino. Videli smo zavidljiv vozni park starodobnikov, od koles, motorjev, avtomobilov in traktorjev, ki je gospod Roman Kranvogl kupil, popravil in spravil v pogon. Obnovil pa je tudi kmečko hišo, opremljeno tako, kot so bile hiše opremljene nekoč in tako je nastal Muzej stare viničarije. Originalna stara orodja za delo v hiši, na njivah ter za razne druge namene je nabral iz celotnih Slovenskih goric in tako je nastala neprecenljiva zbirka kulturne dediščine. Klet je opremljena s sodi in ima malo kamro z mizo, ki ima poseben pomen, saj je v njej po navadi v samoti popival gospodar kmetije in najbrž v tišini tuhtal, kako čim bolje gospodariti s posestvom.

Mi pa si kapljice nismo privoščili sami, ampak v dobri družbi. Pripravili so nam nekaj za pojest: kruh, pecivo in podobno. Za vino pa smo ugotovili, da je letos »zeeeeelo dobro, sladko in gre v glavo gladko«.
Zavrh je res na visokem, ceste do njega so strme in polne ostrih ovinkov. Ko smo se vzpenjali, se nam je zdelo, da pot traja celo večnost. Nazaj grede pa je vse hitreje minilo. Najbrž zaradi pričakovanja, kaj vse nas še čaka v tem dnevu.

Zbrali smo se v restavraciji Kmetič v Spodnji Voličini. Tam so nas že pričakali, prijazni gostitelji in ansambel veseli Jurovčani. Kmalu po prihodu, smo dobili okusno kosilo, potem pa so nas muzikantje zvabili na plesišče. Rajanje se je stopnjevalo vse do krsta vina. Muzikantje so pripravili pravi krst z veliko smeha in petja. V pomoč jim je bil tudi naš Zoran, ki je postal boter tej dobri kapljici. Neutrudna pri plesu, petju in dobri volji sta bila naša najstarejša člana Marija in večni šarmer in plesalec Jože.

Zaslužili smo si tudi večerjo, po kateri pa se nas je polastila utrujenost, ki je bila pričakovana po tako intenzivno preživetem dnevu.