Ogled Cerkniškega jezera z vozom in obisk muzeja Jezerski hram

Pomlad je že skoraj prešla v poletje lepe in sončne dni, ki so v nas vzbudili željo po svežem zraku in pomirjajočem šumenju vode. Zato smo se v začetku junija z avtobusom in z vedno dobro družbo odpeljali v neokrnjeno naravo v notranjske, ki je mnogi med nami niso poznali. Seveda smo si najprej privoščili postanek v gostilni Kontrabantar z ocvirkovko in požirkom kratkega. Takoj smo opazili, da zunaj pripravlja konjska vprega z lojtrnimi vozovi, nekaj trenutkov kasneje pa smo se že povzpeli na lojtrnike in oddrveli s konjsko vprego. Nevajeni kolovoznih poti in neamortiziranih prevoznih sredstev s trdimi sedeži, smo malce stisnili zobe, ko nas je premetavalo ob luknjah na poti – zdi se, da smo našli prav vse nepravilnosti na cesti. Tokrat smo bili na boljšem tisti, ki imamo kakšno kilo več. Med sabo smo se hecali, da smo ravno prav »oblazinjeni« za take primere. Za tiste z manj kilogrami je bilo bolj težko, a so tudi preživeli.
Naš kočijaž Tomaž nam je celo vožnjo popestril z razlago o presihajočem Cerkniškem jezeru. Zanimivo je bilo poslušati, kaj vse raste v okolici jezera, predvsem pa, kako voda ponikne in spet pride na površje.
Ko smo se vračali, smo se ustavili še v čudovitem muzeju, kjer nam lastnik muzeja na maketi pokazal presihanje jezera, po predavanju pa smo si ogledali še film. Tako smo izvedeli vse o jezeru in okolici.
Lakoto po znanju in novih doživetjih smo si potešili, oglasila pa se je prava lakota, ki pa so nam z zelo okusnim kosilom potešili v gostilni Kontrabanter. S tem pa našega dneva še ni bilo konec. Zapeljali smo se proti Novi vasi, kjer smo uživali ob še enem jezeru – Volčjem ali Bloškem jezeru, kjer smo v prijetno urejenem okolju med prijaznimi in gostoljubnimi domačini uživali v sproščenih pogovorih in namakanju nog. Čeprav bi še ostali, smo morali domov. A nič zato, ostal nam bo spomin na kasno prežive sončen dan.