Plavanje v Bernardinu in pogovori

Čeprav smo že zakorakali v meteorološko pomlad, je zima še kazala zobe. Ker pa smo bili že pošteno naveličani mraza, megle in zimskih oblačil, smo se odločili, da gremo pogledat na morje. Vremenska napoved sicer ni bila najboljša, a se v našem društvu, v katerem smo zbrani sami dobrovoljneži, tega nismo prestrašili, zato smo se ob 8.00 uri odpeljali iz Parmove ulice proti Bernardinu.

Na poti nas je spremljal dež, kar pa ni skalilo našega veselja ob druženju na avtobusu. Zgleda, da je naš zvonki smeh pregnal slabo vreme, saj se je pričelo jasniti.
V Laguni Bernardin nam je naš predsednik razdelil kartice za vstop v bazene. Eni so se šli takoj kopat, drugi pa so si najprej privoščili kavico, saj smo si jo po dobrem sendviču, ki smo ga pojedli na Ravbarkomandi, prav zaželeli. Potem smo se tudi mi odpravili na kopanje. Bazeni so bili prijetno topli in bilo je čudovito gledati skozi okno, kako se jasni in kako sta morje in obala obsijana s sončnimi žarki.

Še posebej so se tega razveselili tisti člani društva, ki se ne kopajo. Sonce je ozračje segrelo na prijetnih 15 stopinj, kar je bilo kar 10 več kot v Ljubljani, zato se je bilo užitek sprehoditi do Pirana ali Portoroža.

Ko je človeku lepo, čas hitreje teče. Čas namenjen plavanju in sprehodom je minil kot bi mignil in že smo hiteli na avtobus, ki nas je odpeljal v Gostilno Jasna, saj smo bili že kar lačni. Na srečo nas je tam že čakalo okusno kosilo ob spremljavi glasbe.

Po kosilu smo se najprej pogovorili o različnih stvareh v zvezi z našim življenjem s stomo, potem pa smo še malce zaplesali v ritmu žive glasbe.

Na poti do mrzle Ljubljane smo prijetno utrujeni razmišljali o tem, kako dobro smo izkoristili ta dan in si zaželeli, da bi bilo takih dni čim več.