Pohod z Društvom laringektomiranih na Sabotin
V nedeljo smo se z nekaj člani udeležili vodenega pohoda na Sabotin in vodenega ogleda muzeja, kavern, rovov, zaščitnih obrambnih linij Soške fronte. Na dogodek so nas povabili prijatelji iz Društva laringektomiranih Slovenije.
Ob 9.10 smo prispeli na parkirišče v Solkanu pod Sabotinom, kjer so nas že čakali člani društva Laringektomiranih, popili smo kavico in si za moč privoščili tudi sladico, še posebej zato, ker sta jih pripravila prijazna člana Društva laringektomiranih. Preobuli smo se v pohodne čevlje in se odpravili na pohod.
Vzpon je bil kar naporen, po polovici poti smo začeli iskati lažje položnejše smeri brez skal, saj je bil z nami tudi najstarejši udeleženec pohoda skoraj 89-letni Jože iz našega društva. Poleg tega smo na poti ugotovili, da nismo ravno v najboljši telesni kondiciji, zato nas je vzpon kar utrudil. Vendar smo bili vztrajni in se vsi sami povzpeli na vrh, najprej do cerkve svetega Antona, nato še do koče Sabotin, kjer nas je že čakal vodič za ogled kavern, tunelov in obrambnih jarkov iz 1. svetovne vojne.
Najprej nam je opisal potek bojev na Soški fronti, potem smo skupaj odšli na ogled. Takoj za kočo je pot do vhoda v sistem rovov zgrajenih v več etažah. Uporabljali so jih bodisi avstro-ogrski bodisi italijanski vojaki. Ogledali smo si zaklonišča, prostore za shranjevanje zalog streliva in položaj s topom, obrnjenim proti Sveti Gori. Stopnice vodijo do jarka s strelnimi linami, malo naprej pa je druga strelna lina za top, ki so jo zgradili Italijani po avgustu leta 1916, ko so poskušali zavzeti Vodice.
Po strmih stopnicah smo se spustili ob kaverni s topniškimi položaji in prišli do končne postaje žične vzpenjače, ki je v preteklosti povezovala vrh in desni breg Soče blizu železniške proge.
Par korakov navzdol se že odpirajo trije drugi avstro-ogrski rovi, ki so služili kot zaklonišča za vojake in so v njih shranjevali vodo za garnizijo. V dveh kavernah je bila urejena kuhinja. Tu je bilo nameščeno tudi vojaško poveljstvo, obkrožali pa so ju manjši okopi, orožarna in postojanka za protiletalsko topništvo. Imeli pa so tudi zbiralnik vode.
Pri koči smo si ogledali tudi rov, v katerem je bila kovačija.
Po zanimivem vodenju, razlagi in videnih veliko neverjetnih stvari, smo odšli v kočo, kjer smo se okrepčali z joto in si malo odpočili. Ob prijetnem druženju smo si izmenjali nekaj izkušenj, se pogovorili o različnosti naših invalidnosti in situacijah, s katerimi moramo živeti.
Bil je res čudovit prijetno aktiven dan preživet v čudoviti družbi polni dobre volje in pozitivizma.
Vsaka čast našemu Jožetu, saj se je pri skoraj 89. letih sam povzpel iz Solkana na Sabotin.
