Vinska Vigred, šola »brihtnih glav«, družabni program,  degustacija in razgovori

Čeprav je bilo lenobno sobotno jutro, smo se na sedežu društva zbrali že ob 8. uri in se z odpeljali proti Metliki, na Vinsko Vigred.

V Metliki smo izstopili iz avtobusa, pojedli sendviče  in se odpravili v staro mestno jedro, kjer je bilo središče dogajanja. Najprej smo odšli na kavico, potem pa vsak po svojih željah. Ogledali smo si Belokranjski muzej, Hišo dobrot Bele krajine, župnijsko cerkev Sv. Nikolaja, si po stojnicah ogledovali razne ročno izdelane izdelke in kulinarične dobrote značilne za Belo krajino in še veliko drugih znamenitosti.

Ob 12.30 uri smo se z avtobusom odpeljali v Radovico, saj se je ob 13. uri že pričel pouk v šoli Brihtnih glav«. Pred šolo nas je pričakal »ravnatelj«, razložil nam je, kako se moramo obnašati, naslavljati »tovarišico učiteljico« in povedal, da je bil idejni vodja te šole izjemni belokranjski humorist Toni Gašperič.

Čas v šoli se zavrti nazaj v 50. leta 20. stoletja, učilnica je opremljena kot takrat – stare šolske klopi, slike takratnih voditeljev, zemljevidi Jugoslavije in ostale šolske drobnarije.

Ko je vstopila »tovarišica učiteljica« smo morali vsi vstati, pozdraviti. Med poukom smo morali sedeti z rokami na hrbtu in vzravnani. Stroga učiteljica je po razredu hodila s palico v roki, najbolj neposlušne učence pa je v kotu čakala koruza za klečanje. Vseeno pa nam je učiteljica na šaljiv in sproščen način predstavila Belo krajino, posejano z vitkimi brezami in številnimi vinogradi – belokranjsko naravno in kulturno dediščino. Vsi »učenci« smo morali aktivno sodelovati pri pouku, odgovarjati na vprašanja, risati na tablo, zapeti pesem »Lepa Anka kolo vodi« in podobno.

Kot se v šoli spodobi, smo na koncu prejeli tudi „izpričevalo“, nekateri z boljšimi, drugi s slabšimi ocenami.

Po pouku smo pešačili v bližnjo turistično izletniško kmetijo Bajuk, kjer so nam pripravili domače belokranjsko kosilo. Po kosilu nam je na harmoniko zaigral Andrej Bajuk, mi smo zapeli nekaj pesmi, nekateri pa so tudi zaplesali.

Za konec so nas domačini peljali še v vinsko klet, kjer smo imeli degustacijo nagrajenih vin, ni pa manjkala niti belokranjska pogača in seveda smo se tudi v kleti poveselili in zapeli nekaj pesmi.

V čudovitem vremenu je naš razgiban kulturni dan minil z zvrhano mero dobre volje, z veliko novimi izkušnjami in doživetji, predvsem pa prehitro.