Ekskurzija »Po poteh Šavrink«

V Invalidskem društvu ILCO Ljubljana smo organizirali ekskurzijo »Po poteh Šavrink«. To ni bil samo izlet, saj je bil dan zgodovinsko, geografsko, kulturno, kulinarično,  družabno in zabavno prepleten z rdečo nitjo Šavrink.

Šavrinke so bile dekleta, žene in matere, ki so predvsem od konca 19. stoletja do zaključka 2. svetovne vojne vsakodnevno potovale med Istro in Trstom, kjer so prodajale največkrat jajca (zato so jih imenovali tudi jajčarice), pa tudi druge dobrine pridelane na kmetih. Za zaslužek so v Trstu kupovale platno, milo, naprstnike, potrebščine po naročilu Istranov in jih prodajale na poti domov. Le malokatera je ta poklic opravljala prostovoljno, večino so jo v to prisilili vsesplošna revščina, velike družine in visoki davki italijanske oblasti. Njihov zaslužek je bil pogosto edini vir preživljanja družine.

Ob 7. uri smo se izpred sedeža društva z avtobusom odpeljali proti Istri. Najprej smo se ustavili v Kozini, kjer smo pojedli sendviče in sprejeli našega vodnika Bogdana Macarola. Pot smo nadaljevali do Gračišča, ki velja za središče Šavrink – jajčaric. Tu nas je sprejela sorodnica najbolj znane Šavrinke Marije Franca. Pripovedovala nam je o Šavrinkah in o življenju v tistem času. Popeljala nas tudi po vasi Gračišče in nam predstavila njegovo zgodovino. Privoščili smo si tudi Šavrinsko marendo (malico).

Odpravili smo se proti naslednjemu postanku Šavrink, vendar mi V Buje na Hrvaškem peljali z avtobusom, ni nam bilo treba iti peš kot so to počele Šavrinke. Vodnik Bogdan nam je povedal, da so Šavrinke tudi po tri dni pobirale jajca v Buzetu in okolici. Ko so zbrale dovolj jajc in druge »robe«, so se odpravile proti domu. Nam pa so v trgovini Žigante pripravili degustacijo različnih izdelkov iz tartufov. Nato smo se odpravili proti staremu jedru Buzeta, vendar ne vsi, saj je bilo treba premagati več kot 200 stopnic. Ko smo se povzpeli do vrha stopnic, smo vstopili skozi mestna vrata in se sprehodili po starem mestnem jedru, ki nas je s svojimi starodavnimi zgradbami in obzidjem prijetno presenetilo.

Vrnili smo se do vznožja, kjer so nas pričakali ostali in vsi skupaj smo odšli na avtobus.

Iz Hrvaške smo se pripeljali nazaj v Slovenijo. Tokrat v Hrastovlje. V domači gostilni so nam postregli s kosilom, malo smo se družili in se pogovarjali o tem, kar smo tisti dan doživeli. Bogdan nas je odpeljal do spomenika Šavrink, nedaleč od gostilne, povedal še nekaj stvari o njih, pa tudi Hrastovljah in znameniti cerkvi znani po poslikavi Mrtvaški ples in okoliških hribih ter stenah.

Iz Hrastovelj smo se odpeljali proti Kubed, ki je bil ena izmed pomembnejših postojank naših Šavrink. Avtobus je parkiral, mi pa smo se povzpeli na vrh hriba, do peterokotnega razglednega stolpa nad vasjo, kjer so nas že pričakali člani Kulturnega društva »Šavrini in anka  Šavrinke« oblečeni v istrsko nošo. Imeli so tudi osla in harmoniko in nas v pristnem šavrinskem narečju popeljali v preteklost. Odigrali so nekaj prizorov iz življenja Šavrink, kaj se jim je dogajalo na poti, kako so trgovale, se izogibale kontrolam, mejam. Med prizori so zapeli veliko starih istrskih pesmi, zadnji »pritegnili« tudi mi.

Malo smo se z njimi še pogovorili s Šavrini in Šavrinkami, se zahvalili za čudovito odigrane prizore, naredili skupinsko fotografijo in odšli proti avtobusu. Zahvalili smo se še lokalnemu vodniku, z našim vodnikom Bogdanom pa smo pot nadaljevali do Kozine, kjer smo se mu zahvalili za odlično vodenje.

Mi pa smo se prijetno utrujeni in polni vtisov tega dne odpeljali v Ljubljano, nato pa vsak proti svojem domu.

Zoranu pa smo se zahvalili za odlično idejo, izbiro destinacije in teme ekskurzije ter vso organizacijo.