Pohod, mlin na veter, muzeji, cerkve in degustacija«
V torek, 25. septembra 2025, smo se člani Invalidskega društva ILCO Ljubljana ob 8.00 uri zbrali na Parmovi ulici v Ljubljani, vstopili v avtobus, zasedli svoja mesta in se odpeljali proti Prlekiji. Spotoma smo pobirali tudi člane v Domžalah in na Trojanah, kjer se nam je pridružil tudi kombi, saj nas je bilo za avtobus preveč.
Tu smo pojedli sendviče, ki jih je priskrbelo društvo in pot nadaljevali do počivališča Grabonoš, kjer nas je pričakala vodička Jasna iz Turističnega društva Sveti Jurij ob Ščavnici. Pot smo nadaljevali do Stare Gore v občini Sveti Jurij ob Ščavnici.
Na parkirišču nas je pričakal domačin in vodič Boris Kovačič, ki nas je vodil po znamenitostih Stare gore.
Najprej nam je opisal zgodovino Prlekije in Stare gore, nato smo se sprehodili do edinega mlina na veter pri nas. Postavljen je bil leta 1996 in je kopija Bečevega mlina iz Kokolajnščaka z vsemi prvotnimi elementi. Mlin je še leta 1957 mlel zrnje. Ponovno postavljen mlin je spomenik preproste vaške kulturne dediščine na tem koncu Slovenije. Ta mlin danes spet melje moko, seveda le v turistične namene. Mlinsko napravo z mlinskima kamnoma poganja vetrnica, ki je pritrjena na gibljivi pogonski del mlina, saj se mora vedno usmerjati v smeri pihanja vetra.
Pred mlinom smo naredili skupinsko sliko ter pod vodstvom Borisa odšli skozi vas in lipov gaj – drevored z šestdesetimi drevesi do nekdanje šole, ki so jo spremenili v etnološki muzej. V prostorih šole je razstavljena bogata zbirka kmečkega in obrtniškega orodja, ki so ga pri delu uporabljali naši predniki.
Nasproti etnološkega muzeja smo si ogledali mogočno baročno cerkev Svetega Duha iz leta 1697, ki se ponaša s pozlačenimi oltarji ter z drugimi najstarejšimi orglami v Sloveniji. Cerkev je bila sezidana po naročilu grofa Schachenturna mlajšega, gradili so jo tri leta, poslikal pa jo je italijanski slikar Jakob Brollo iz Gumina.
Poslovili smo se od Borisa in se odpeljali do Blaguškega jezera. Vodnica Jasna nam je najprej povedala nekaj o nastanku jezera. Blaguško jezero se nahaja v naselju Blaguš v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, veliko 12 hektarjev, največja globina pa meri 15 metrov. Zgrajeno je bilo v 60-ih letih prejšnjega stoletja z namenom zbiranja vode, s katero so v poletnih sušnih mesecih namakali polja.
Po predstavitvi zgodovine jezera in naselja smo se odpravili na pohod ob jezeru, ob katerem so speljane lesene, po katerih smo morali hoditi zelo previdno, saj so bile spolzke zaradi vlage in alg. Smo pa občudovali jezero, mirno vodo, ki je odsevala okoliško bujno zelenje in veličastne vrhove.
Po pohodu smo se spotoma ustavili na kavici in sladoledu ter po okrepčilu nadaljevali pot v Jeruzalemske gorice.
Jeruzalem je zagotovo najatraktivnejša turistična znamenitost Prlekije, saj velja za eno najlepših vinskih pokrajin na svetu, zaradi česar ga imenujejo tudi nebeški kraj, nekateri pa tudi slovenska Toskana.
Vodnica Jasna nam je tudi povedala, da se ta majhna slikovita vasica razprostira okrog Marijine cerkve na vrhu griča sredi prostranih Ljutomersko-Ormoških goric, ki ponujajo dih jemajoče panoramske razglede in kjer se v zraku čuti posebna energija. Legenda pravi, da so vasico poimenovali vitezi križarji, ki so se na svoji poti v Sveto deželo ustavili na vrhu hriba. Bili so tako navdušeni nad njegovo lepoto in gostoljubjem domačinov, da so kraj poimenovali kar Jeruzalem.
V Dvorcu Jeruzalem, ki se nahaja v srcu Prlekije in s svojo elegantno arhitekturo in bogato zgodovino kraljuje nad okoliškimi griči, so nam pripravili degustacijo vin.
Poleg dvorca je cerkev Žalostne matere Božje, ki smo si jo ogledali z vodstvom in tako izvedeli nekaj zanimivosti in anekdot.
Cerkev je bila zgrajena leta 1652. Poimenovali so jo po podobi Žalostne Matere božje (original bi naj prinesli križarji ali romarji iz Jeruzalema v 13. stoletju), ki je na glavnem oltarju. Na desnem stranskem oltarju je slika papeža Urbana II., začetnika križarskih pohodov.
Že kar precej utrujeni in lačni smo se odpeljali do gostišča Stari hrast v Radomerju pri Ljutomeru, kjer so nam postregli z okusnim domačim kosilom. Malo smo se še družili, izmenjali izkušnje o stomah in pripomočkih in se odpeljali proti domu.
Bil je čudovit dan, saj smo videli kar nekaj novih znamenitosti in izvedeli marsikaj o zgodovini Prlekije.
