Cistercijanski samostan Stična, muzej, Martinovanje z družabnim večerom
Trte so obrodile, mošt je od trgatve lepo vrel in prišel je čas, ko je Sv. Marin iz mošta naredil vino. V ta namen smo se odpeljali iz Ljubljane proti Stični. Seveda z obveznimi postanki v Šmarju SAP in Ivančni Gorici, kjer smo pobrali tam stanujoče člane.
Ko smo pred samostanom Stična parkirali, nas je že čakala vodička Lana, ki nas je najprej odpeljala na dvorišče samostana, kjer je star vodnjak in prvotni vhod v samostan. Po razlagi zgodovine muzej, smo vstopili v križni hodnik in nato v čudovito baziliko Žalostne Marije Božje.
Cistercijanski samostan Stična, tudi Cistercijanska opatija Stična ali Stiška cisterca je najstarejši samostan na današnjem slovenskem ozemlju in edini cistercijanski, ki še deluje.
Začetki samostana segajo v leto 1132. Samostan je kmalu po ustanovitvi postal pomembno versko, kulturno in gospodarsko središče Kranjske.
Tu je leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben Stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini. Skozi stoletja je samostan spreminjal svojo arhitekturno podobo, tako da danes najdemo sledove različnih slogov: romanike, gotike in baroka.
Vse do danes pa se je ohranilo najstarejše jedro samostana, ki ga tvorita znameniti križni hodnik in redovna cerkev.
Po ogledu samostana nas je Lana popeljala še na ogled Muzeja krščanstva na Slovenskem, ki je v stari prelaturi. Nekaj desetletij je v njem imela sedež tudi Stiška gimnazija.
Muzej krščanstva na Slovenskem je državni muzej in osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine, ki sledi več kot 1700 let staremu verskemu izročilu na območju Slovenije.
V muzeju je predstavljena bogata zgodovina Cistercijanske opatije Stična, najstarejšega še delujočega samostana na Slovenskem. V skoraj 900-letni zgodovini je s svojim vplivom versko, gospodarsko in kulturno zaznamoval širši prostor današnje Slovenije.
V prvem nadstropju muzeja smo si ogledali meniške delavnice, spominski sobi p. Simona Ašiča in p. Gabrijela Humka, umetnostnozgodovinsko zbirko 20. stoletja, kulturnozgodovinsko zbirko Leopolda Kozlevčarja, zbirko nabožnih predmetov, sobo svetnikov, zbirko cerkvenega tekstila, rekonstrukcijo stiškega skriptorija, zbirko liturgičnega posodja, voščenih figur in relikviarijev.
V drugem nadstropju je zanimiva in poučna stalna razstava zgodovine krščanstva na Slovenskem, ki je prva taka razstava pri nas. Postavljena je kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih. Veliko smo zvedeli o začetkih krščanstva na naših tleh od 3. stoletja naprej in zgodovino dolgo približno 1700 let.
Zahvalili smo se vodički Lani in se odpravili naprej.
Pot nas je vodila do Šentruperta, skozi vas v hrib do zidanice Jaklič v Hom »pod nebesi«. Tu so nas pričakali domačini, nam postregli s pijačo, mi pa smo se udobno namestili.
Postregli so nam z odličnim kosilom (kmečki krožnik – koline). Po kosilu smo tudi zaplesali ob glasbi ansambla Andreja Bajuka. Celo popoldne smo imeli kar pestro, saj se vedno kaj dogajalo: glasba, ples, skeči in humor. Ker smo bili ravno v dneh, ko slavimo Sv. Martina, smo imeli tudi krst vina, ki ga je izvedel »duhovnik – škof«, med obredom je iz mošta je nastalo vino, vse pa je bilo izpeljano na precej hudomušen način.
Vmes so nam postregli z domačo kremšnito, pozno popoldne pa še z odlično obaro.
Vseskozi smo imeli tudi veliko medsebojnih izmenjav izkušenj o stomah in različnih pogovorov.
Vsega lepega je enkrat konec. Polni energije in dobre volje smo se ob 20. uri odpravili v avtobus in proti domu.
Bil je čudovit dan, saj smo videli kar nekaj zanimivosti in znamenitosti, zraven pa smo imeli še čudovito s humorjem obarvano in zato sproščeno popoldne.
