Pohajkovanje po Gorenjski
Tokrat smo se iz Parmove z avtobusom odpeljali proti Planici, da bi si ogledali to našo prelepo dolino pod Poncami. V Mojstrani se nam je pridružil izkušeni turistični vodnik Matjaž, ki nas je navduševal s svojim znanjem o tem delu Slovenije.
Že v Mojstrani nam je povedal ogromno zanimivosti o tej dolini in vršacih, ki se pnejo nad njo. Vso pot do Planice smo ga z zanimanjem poslušali, saj je res živa enciklopedija.
Vzdušje na avtobusu je vedno prijetno in tako je bilo tudi danes, zato sploh nismo opazili, kdaj smo prispeli na cilj. Vsak je dobil svoj sendvič in odpravili smo se proti Tamarju.
Pot je bila prijetna in zanimiva, saj smo na njej srečali celo srno, ki je ni prav nič motilo naše fotografiranje. Čeprav je bila vremenska napoved za ta dan slaba, smo imeli sončen in topel dan, zato smo se nekateri povzpeli do slapu Nadiža. Vzpon je bil poplačan s čudovitim prizorom naravne lepote: bistra voda, ki objema skale pod seboj, pena in šumenje, so nas prevzeli in nas napolnili z motivacijo za nadaljnje podvige tega dne.
Pridružili smo se ostalim pohodnikom, ki so počivali pred domom v Tamarju. Skupaj smo posneli še nekaj skupinskih fotografij in se odpravili v dolino.
Pred Nordijskim centrom Planica so nas čakali člani, ki niso šli na pohod v Tamar. Vodnik Matjaž nas je popeljal v Planiški muzej, kjer smo se spoznali z zgodovino Planice in nordijskega centra. Ste vedeli, da ima center štiri nadstropja nad zemljo, pod zemljo pa se skrivajo še tri? V spodnjih nadstropjih imajo sneg, kjer športniki trenirajo tek na snegu tudi poleti.
Ko je človek v Planici, seveda ne more mimo tega, da bi preveril, kakšen je pogled iz planiške velikanke. Na vrh smo se odpeljali z vlečnico. Ob pogledu iz nje, nam je zastal dih in marsikdo med nami je pomislil na Petra Prevca in ostale naše orle. Koliko poguma morajo zbrati, da se na smučeh spustijo po hrbtišču letalnice in odletijo v dolino. Za nameček pa dosegajo še rekorde. Letos bomo zanje navijali še bolj goreče kot doslej.
Rahlo utrujeni in lačni smo se odpeljali v Rateče, kjer nas je čakalo okusno kosilo. Po kosilu pa: spet v avtobus in novim dogodivščinam naproti.
Ustavili smo se ob gozdu na poti proti Kranjski Gori. Skozi gozdiček smo se odpravili peš in prav kmalu se je pred nami odprl čudovit pogled na jezero Zelenci. Naredili smo še par korakov in že smo bili tik ob vodi. Pogled v njo pa nam je razkril čudovito zanimivost: vse polno malih vrelcev, ki dobesedno vrejo iz zemlje na gladini jezera. To je izvir Save Dolinke. Čudovit prizor!
